Pivovarski razmah tudi v Brežicah

V Sloveniji jih najdemo kar nekaj, odličnih, tudi svetovno znanih. Najbolj nas pa veseli, da kljub temu, da je posavska regija, ki je sicer bolj znana po pridelavi vina kot piva, tudi sledila pivovarskem razcvetu. Tako tudi v Posavju nas najdemo zanimiva piva svetovnega izbora za pivoljubce, tako v gostilnah in barih, kot tudi v samih pivovarnah. V Posavju najdemo Pivovarno Ressel iz Podbočja, Pivovarno Kitcher iz Kostanjevice na Krki, Pivovarno APE iz Sevnice, Bohorsko pivovarna, ki vari pivo v Rožnem, ter Pivovarno Reset v Brežicah.

Danes družba počasi sprejema pivo kot pijačo, ki je tako po kulturi pitja kot po pridelavi enakovredna vinu. Zvariti dobro pivo, ki ima specifičen okus, aromo in karakter, ni preprosto. To zahteva veliko znanja, potrpljenja in seveda predanosti. Povprečen podalpski pivopivec je še pred leti poznal zgolj znamki Union in Laško, tisti bolj žejni pa so pivo ločili še na svetlo in temno, nato pa so zgodbo s prihodom v naše gostilne in trgovine začeli počasi peniti številna odlična tuja in domača piva. Pivovarsko doživetje v Brežicah je dopolnila Pivovarna Reset, ki smo jih obiskali. Pa preberite, kaj so nam imeli za povedali.

S čim ste se ukvarjali preden ste odprli pivnico in pivovarno?

Jure: »Najine poti so bile zelo različne. Imava totalno različne poglede na določene stvari, ampak na koncu vse funkcionira. Moja prva zaposlitev je bila v Mladinskem centru Krško in sem bil vedno povezan z zelo podobno zadevo, ki jo delam zdaj, tudi tam sem vodil lokal. Potem sem imel svojo firmo, uvažali smo češka in nemška piva. Kasneje sem začel s craftpivom in zdaj smo tukaj, kjer smo. Moram še omeniti, da sva bila s Samom zaposlena tudi v pivovarni Ressel, v lokalni pivovarni, od tam pa sva prišla sem, ta prehod se je zgodil zelo hitro.«

Samo: »Moj poslovna pot je bila drugačna v primerjavi z Juretom. Se pravi, Jure je bolj operativen človek, jaz pa bolj administrativen, papirji, kalkulacije, številke, plani, tabele, proizvodnja, to more vse štimat, številke morejo biti na koncu prave. To je neka razlika med nama, kjer se tudi zelo dobro dopolnjujeva. Sicer pa sem diplomirani inženir logistike, sem delal v logistiki, potem administrativna dela, v programski hiši kot oblikovalec, medijski tehnik, potem pa sem šel dejansko v pivo. Ta ljubezen do piva, me je vodila, da sem odprl svojo spletno trgovino s surovinami in z opremo za domače pivovarje. Preko tega je šla zgodba skozi leta v pivovarno Ressel, kjer sva bila blizu treh let. Potem pa sva se odločila to zgodbo nekako nadgradit, ustanoviti podjetje Reset pivovarna. Tu sva se našla z Igorjem Zorkom, ki je bil pripravljen pristopiti zraven, se pravi smo sedaj v lastniški ekipi trije Jure, Igor in pa jaz. Tako smo začeli snovati ta cel projekt pivnice, pivovarne, neke zaokrožene celote, kjer lahko stranka doživi to prvinsko izkušnjo. Se pravi pride na izvir piva, saj je pivo zvarjeno na drugi strani okna pivnice, kjer ga dejansko pije. To je bila nekako naša vizija, ki se je potem nenehno razvijala, dodajala, spreminjala in smo na koncu tu.«

Jure: »Tako smo prišli iz petih jedi na 25, iz 6 pip na 12, iz 50 sedišč na 120 in tako naprej. Tukaj smo.«

Je bilo kaj posebnega, ko ste odpirali pivnico v Brežicah? Ob sebi ste imeli dobro podjetniško ekipo, kako ste se lotili tega projekta, v smislu poslovnega načrta, analize, konkurence? So vas vodile spontane odločitve ali ste že prej vedeli, kaj si želite od pivnice?

Samo: »Veliko podjetnikov naredi napako, da najprej razvije storitev ali produkt in šele potem išče trg. Mi smo šli ravno kontra. Z neko detajlno analizo smo odkrili in ugotovili, da Brežice rabijo neko pivnico. Včasih so Brežice pivnico imele, potem pa je ni bilo in nekako smo rekli, da je to ena niša, ki jo moramo zapolnit. Glede na to, da znamo delat svoje pivo, je šlo to z roko v roki, naredimo svoje pivo in zraven te pivovarne postavimo pivnico. Nikoli nismo šli z glavo skozi zid, se pravi bomo mi naredili pivnico, bo kar bo, vedno so v ozadju bile tržne analize. Te smo delali sami, nikoli nismo imeli zunanjega izvajalca za te zadeve. Zakaj pa Brežice?«

Jure: »Splet srečnih okoliščin. Spontano, iskreno, v petih mesecih od kar sva prvič govorila z Igorjem, je nastalo to, kjer smo sedaj. Sem zelo vesel in ponosen, da lahko rečemo, da je Reset Posavsko pivo.«

Kako je bilo z iskanjem investitorja?

Samo: »V osnovi sva imela več investitorjev, ki so bili zainteresirani za začetek te zgodbe. Ampak se je vse poklopilo, spet se vse navezuje na to naše pivo. Dejansko se je vse zgodilo na posestvu Tri lučke, kjer sem kot certificiran Ciceron za gostince, iz združenja Okusi Posavja, predaval o pivu. Eden izmed slušateljev je bil tudi Igor Zorko, takrat sva z Juretom tudi prvič povedala, da nisva več del pivovarne Ressel in to se je nekako zelo poklopilo. Igor je prepoznal najin zagon, znanje in ljubezen do piva, ki sva jo vedno imela, in tako na koncu predavanja stopil do naju dveh, naju zvlekel v vinsko klet, kjer smo izmenjali ideje. Igor je povedal da ima objekt na Prečni poti 3, kjer se sedaj nahajamo in rekel, da bi se lahko dobili, predebatirali in naslednji dan smo to tudi storili. Vse skupaj je šlo zelo hitro. Igor je vrhunski poslovnež, ki zna prepoznat dobro poslovno idejo. Tudi midva sva takrat pristopila do njega z nekim osnovnim poslovnim načrtom, ki sicer ni bil še čisto gotov, imel je 14, 15 strani različnih številk, stroškov, oceno investicije, analize trga, vse to je bilo nekako že izdelano, zato je bilo potem zelo enostavno dobiti investitorja. Koimaš dodelano idejo, ki ni neko polovično delo, potem se lahko pogovarjaš dalje. To je ena velika napaka, ki jo delajo podjetniki, smo tudi že imeli izkušnje, prihajajo z nedodelanim predlogom, da zelo enostavno rečeš ne, ker se ti ne zdi ustrezno.«

Jure: »Tako je.«

Ena večjih težav trenutno je sigurno situacija v državi, covid epidemija. Kako se spopadate s tem, da ne morete normalno delovati, kaj menita, da to pomeni za panogo, kjer se nahajate in še eno vprašanje, kako ste zadovoljni s pomočjo države v tej težki situaciji?

Jure: »Po prvem valu, res nisem verjel, da se bo zgodil še drugi oziroma upal sem. Ampak je vseeno prišlo do tega. Do takrat je po domače povedano vse štimal, zadeva je rasla, iz dneva v dan, zaposlovali smo vedno več ljudi, imeli namen zaposliti še eno, dve dodatni osebi, plus vzeti še študentov, ki jih imamo trenutno šest. Se pravi, v ekipi je bilo že 15 ljudi. In zgodil se je tisti 15. oktober, ko se vse zapre. Takoj smo se odločili, da ne bomo zaprli, da bomo šli naprej, ker je v naši naravi, da se bomo borili.Tako sedaj ponujamo dostavo hrane po Brežicah in lahko rečemo, da lepo rastemo. Na ta način lahko, kljub zaprtju, lokalnemu okolju in širše ponudimo pivo. Osebno mislim, pa me lahko kdo popravi, da smo bili mali pivovarji najbolj prizadeti v tej zgodbi. Ne vem če je 5% dejavnosti, ki je bolj prizadeta kot naša. Ločimo naše dejavnosti na dve stvari, pivnica in pivovarna, veleprodaja. In mi smo veleprodajo s 15. oktobrom »rezal«, je ni in pivnico tudi. Stvari stojijo, čakaš, piva, roki grejo. Mi pa smo potem rekli ne, da gremo naprej in nam kar dobro ratuje, ampak to je daleč, daleč od tega, da bi mirno živeli.«

Samo: »Največja težava je, da sta obe veji naših prihodkov, se pravi, lokal in veleprodaja, prodaja na terenu, ki je tudi vezana na lokale, ustavljeni, ju ni. Kar se tiče države, so bila do današnjega dne 19.1.2021 mlada podjetja iz vseh teh PKP-jev spregledana. Ker nimamo bilance iz leta 2019 ne moremo zaprosit za nobena povračila sredstev. Smo pa sedaj s PKP 7 dobili vsaj to, da nam delno vrnejo stroške plač za zaposlene. Vse ostalo, kar se tiče fiksnih in obratovalnih stroškov je pa znajdi se. Pa se pač bomo. Tako kot je že Jure rekel, smo takoj 19.10. začeli z dostavo hrane, ki nam sedaj skos, lepo, konstantno raste, ljudje so prepoznali, da se trudimo, da delamo dobro, da je kvaliteta tam, kjer mora biti in to mora nekako zaenkrat zadoščati. To je vse kar imamo in smo zelo veseli, da so Brežice prepoznale naš trud, našo voljo, da gremo naprej, da gremo čez to in ja bomo preživeli. Nedvomno sta ta situacija in to, kar smo si mi želeliza leto 2020 čisto drugačna.«

Jure: »Vse se je prestavilo za eno leto.«

Samo:»Dejansko se zgodi zamiknaprej za toliko časa, kolikor smo zaprti. Ni samo to, da smo mi zaprti, ampak posledično pek speče manj štručk, mesar zmelje manj mesa za naše burgerje, to je dolga veriga nazaj, kjer so vsi naši dobavitelji tudi delno prizadeti. Z zaprtjem vseh lokalovv regiji so prizadeti tudi lokalni dobavitelji, vse gre z roko v roki, ampak mislim, da se to premalo poudarja.«

Glede narave dela, s tem da prodajate alkoholno pijačo, hrano itd. je v ozadju verjetno veliko zakonov, področij, na katere morate biti pozorni. Kako vam uspeva slediti aktualnosti navodil in skrbeti, da ste v toku z vsem pomembnim?

Martina: »Spremljaš neke verodostojne medije, trenutno tudi ti ne vejo vsega zaradi situacije, ki vlada, potem pa se probaš znajti. Imamo srečo, da nas je dovolj v ekipi, da lažje spremljamo vse skupaj. Včasih uporabiš zdravo kmečko logiko, včasih pride inšpektor pa njega kaj vprašaš. Je pa trenutno kar težko. Trudimo se spremljati čim več, pogovarjamo se tudi z drugimi gostinci, ki imajo daljšo kilometrino za sabo. Načeloma je vse forav komunikaciji.«

Kakšni so vaši dolgoročni cilji?

Samo: »Ideje vedno imamo, smo taka ekipa, ki ima zelo veliko idej. Če se tiče novih produktov, smo produktivni tako v kuhinji kot pri proizvodnji piva, razvijamo nove pristope, kako nastopiti na trgu, kako se prezentirat, kako prodreti na trg, kolikor se da hitro, enostavno in s čim nižjimi stroški. Nedvomno imamo še načrtov in idej, ki jih pa še ne bomo razkrili, je pa tega kar nekaj, tako da spremljajte nas, bo še zabavno.«

Jure: »Vse se bo pravi čas izvedelo.«

Martina: »Želje so, vizija je, možnosti pa sproti prilagajamo.«

Jure: »Trenutno zaradi nastale situacije planiramo za tri mesece naprej, ampak je čas do odprtja in čas po odprtju in ta bo popolnoma drugačen, tako da bomo takrat tudi kaj več povedali.«

Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki si ne upa narediti koraka naprej in ustanoviti svojega podjetja? Ste tudi sami kdaj prejeli nasvet, ki vas je opogumil na začetku podjetniške poti?

Samo: »Nasvet mladim podjetnikom, naredi analizo trga, potem pa naredi storitev ali produkt, ne delaj obratno. Se pravi ne razvit produkta ali storitve, potem pa prideš na trg pa vidiš, da za tem sploh ni potrebe. To je ena glavnih napak, ki jo mlad podjetnik lahko naredi. Se pravi analize, analize, analize, številke, številke, številke panajdite si dobrega računovodjo.«J

Jure: »Strinjam se s Samom, ampak bom še rekel, da tisto kar delaš, moraš delat res rad, s srcem in v tem uživat, drugače nima smisla. Jaz v 99% rad pridem sem, sem ponosen, vesel in sem najbolj zadovoljen, če je ekipa okoli mene, vsaj toliko vesela kot jaz v tej službi. To se mi zdi zelo pomembno in si ne predstavljam, da to ne bi bilo tako.«

Martina: »Jaz pa mislim še, da moraš biti malo drugačen, pa včasih malo neumen, moraš spraševati in govoriti o svojih idejah.Hkrati pa je potrebna želja po tem, da hočeš nekaj spremeniti in ne smeš začeti zaradi tega, ker bi rad obogatel, ker sete sanje zelo hitro razblinijo.Vidiš, dana začetku ne boš, z danes na jutri sigurno ne, tukaj je vztrajnost zelo zelo pomembna. Zato velika večina mladih podjetnikov propade že na začetku, ampak ni vse črno.«

Samo: »Vsak mlad podjetnik more biti pripravljen na to, da ni to služba osem ur dnevno, tega od sedmih do treh, tega tle ni. Če greš v svojo lastno podjetniško idejo, moreš biti pripravljen veliko požreti in se tudi veliko žrtvovati.«

Jure: »To je lifestyle.«

Samo: »Tako kot je Jure rekel, to stvar moraš imeti res rad, jo nekako živet. Fajn je če imaš nekoga, da te malo vodi za roko, ti reče kje moraš malo počakat. Zato je tudi fajn, da imamo takšne centre za podjetništvo in turizem, ki znajo svetovati, da se lahko obrneš na njih z nekim vprašanjem in dobiš nazaj povratno informacijo. Tako je vse skupaj dosti lažje. Je pa vsaka podjetniška ideja odvisna od nekega povezovanja, komunikacije z ljudmi, ki so to pred tabo že delali, ki so na podobni poti, to ti dejansko lahko zelo olajša te prve korake. Moj največji strah je bil ta administrativni del, zato imamo mi Martino, da ve, kako urediti vse zakonodajne dokumente, ker te papirologije je pri nas pretirano veliko.«

Martina:»Pa prilagodljiv moraš bit, sploh zdaj.«

Katero je vaše najljubše pivo?

Samo: »Ja, jaz dejansko imam svoje najljubše pivo, SchlenkerlaMärzen, se pravi dimljeno pivo, zelo zanimivo pivo. Mi ga zaenkrat še nimamo v ponudbi, ampak je v planu, da ga nekega dne tudi mi naredimo. Je pa zelo drugačno od teh piv, ki jih imamo trenutno mi v ponudbi. Ko to pivo odpreš, dobiš vonj po kuhanih klobasah, posledica tega je, da se slad, ki se uporabi za proizvodnjo piva, prej predimiin dejansko to dimljeno osnovo obdrži.

Martina: »Jaz sem kar zahtevna, ker sem v osnovi »vinoljub« in »ginoljub«, ampak sem verjetno v življenju do sedaj največ popila prav piva. Trenutno najraje pijem »pejlejl« (paleale). Lažje zadeve so mi bolj všeč, za bolj močna piva pa rabim še malo kilometrine.

Jure: »Bom rekel, da pijem odvisno od razpoloženja, ampak zdaj bi spil pivo v Münchnu, na triindvajsetih stopinjah, ob bavarski presti in sicer liter Augustinerja.«

Produkcija: Loriana Bogovič in Nejc Brence
Fotografije: Petra Molan